Kronični stres na delovnem mestu

KRONIČNI STRES NA DELOVNEM MESTU

 

Na temo stresa na delovnem mestu je dandanes na spletu moč najti že kar obilico člankov, tako bolj, kot tudi manj uporabnih za posameznika, ki se dejansko sooča s kroničnim stresom na delovnem mestu. Mnogi izmed njih navajajo raznorazne študije, rezultate raziskav, ki pričajo o tem, da so tako delavci kot tudi delodajalci zavoljo naraščajočega tempa modernega življenja na delovnem mestu vedno bolj pod stresom, ter opredelitve najpogostejših vzrokov za nastanek stresa oziroma tako imenovanih »stresorjev«.

V okviru tega članka se bomo tematike kroničnega stresa na delovnem mestu lotili povsem pragmatično, prek razširitve našega razumevanja in usvojitve občutka kompetentnosti in nadzora stresnih situacij, vsaj do neke mere tudi brez pomoči učinkovite psihoterapije.

  

OPREDELITEV POVZROČITELJEV NEGATIVNEGA IN KRONIČNEGA STRESA

Obravnave in razumevanja negativnega stresa na delovnem mestu se bomo zavoljo pragmatičnosti lotili prek identificiranja treh dejavnikov, ki, tako ali drugače, v vseh negativnih stresnih situacijah igrajo ključno vlogo:

 

-        Neustrezna medsebojna komunikacija;

-        Osebe z nekooperativnimi strategijami soočanja s frustracijo;

-        Negativen stres, ki si ga povzročamo sami;

 

Na naštete dejavnike seveda vselej nimamo vpliva, oziroma lahko včasih nanje vplivamo le delno, a v kolikor stremimo k razumevanju njihove vloge v stresnih situacijah, to lahko deluje razbremenilno, situacije pa pričnemo prepoznavati tudi kot priložnosti za zorenje in osebnostni razvoj, kar je, ne nazadnje, cilj h kateremu stremi tudi vsaka učinkovita psihoterapija.

 

NEUSTREZNA MEDSEBOJNA KOMUNIKACIJA

 

Ne glede na naše delovno mesto in ne glede na to, ali naša komunikacija povečini poteka z našimi podrejenimi, nadrejenimi, ali ekipnimi sodelavci, si šele preko nje oblikujemo našo osebno predstavo o našem delovnem okolju in o svojem mestu v njem.

Zelo pomembno je, da je komunikacija med sodelavci transparentna, da so medsebojna pričakovanja jasno izražena in do zadovoljive mere (glede na kontekst delovnega okolja) podprta z ustrezno argumentacijo, kar posamezniku v kolektivu omogoča, da si oblikuje jasno predstavo sebe kot del kolektiva. Občutek pripadnosti, ki se razvije v tovrstnem delovnem okolju, ne le da botruje izboljšanju delovnega procesa, temveč obenem deluje blagodejno na stresnost, katero včasih neizogibno predstavljajo zahteve posameznega delovnega mesta. Strah in včasih napačna predstava nadrejenih je, da v kolikor bodo s svojimi podrejenimi oblikovali transparentno in dvosmerno komunikacijo, v okviru katere bodo slednjim dali glas, bo to dolgoročno lahko spodkopalo njihovo avtoriteto. Tovrstno mišljenje lahko pripelje celo do kroničnega stresa tako pri nadrejenih kot tudi podrejenih, saj se na njegovi podlagi oblikujejo odnosi večnega ugibanja o pričakovanjih drug od drugega.

Jasna in odprta komunikacija omogoča razvoj delovnega okolja v okviru katerega nadrejeni ne nastopajo predvsem kot šefi, temveč veliko bolj kot vodje kolektivov, podrejeni pa ne zgolj kot delavci, temveč predvsem kot sodelavci, katerih mnenje je slišano, oni sami pa videni.

Odločitve glede upoštevanja teh mnenj seveda ostajajo na ramenih nadrejenih, ki nosijo tudi odgovornost za sprejete odločitve.

V času, ko na trgu dela, storitev in izdelkov vlada izjemno močna konkurenca, je ključnega pomena, da delovni kolektiv deluje enotno, poslovni procesi potekajo nemoteno, kronični stres kot posledica neustrezne in nejasne komunikacije pa je v čim večji meri izničen.

  

OSEBE Z NEKOOPERATIVNIMI STRATEGIJAMI SOOČANJA S FRUSTRACIJO

 

Seveda bi bilo najenostavneje preprosto reči, da smo si ljudje karakterno različni, a s tem bi si nehote zaprli pot do boljšega razumevanja sebe ter hkrati do prepoznavanja ljudi, ki morda predstavljajo sestavni del našega delovnega kolektiva in katerih način delovanja bi morda najbolje opisali kot nekooperativen.

Ljudje smo si različni in vsak od nas ima oblikovane različne načine in strategije soočanja z negotovostjo, frustracijami, težkimi življenjskimi obdobji in stresom, tako tistim, ki ga doživljamo v službi, kot v domačem okolju. Dejstvo je, da različne življenjske okoliščine botrujejo razvoju različnih osebnosti in medtem ko je sobivanje v delovnem okolju z nekaterimi ljudmi zelo lahkotno, je sodelovanje in poslovanje z nekaterimi posamezniki težje in nekoliko bolj stresno, včasih pa doživeto celo naravnost mučno in skorajda nemogoče.

Nikakor ni na mestu, da bi sodelavci, nadrejeni ali podrejeni, igrali nekakšno psihoterapevtsko vlogo v kontaktu z osebo, katere strategije soočanja z življenjskimi frustracijami so nekooperativne, četudi način delovanja te osebe v njih sproža občutke tesnobe in stiske. Ne le, da bi namreč s tovrstnim ravnanjem spreminjali naravo profesionalnega odnosa, ki ga s to osebo sooblikujejo in posegali v njegov/njen osebni in intimni prostor, temveč bi pod pretvezo pomoči želeli sebi olajšati situacijo.

Psihoterapija pa je lahko res učinkovita psihoterapija šele pod pogojem, da je ne preveva kakršnakoli večplastnost odnosa med osebo, ki se zanjo odloči, ter strokovnim psihoterapevtom, ki omenjeno storitev nudi.

 

NEGATIVEN STRES, KI SI GA POVZROČAMO SAMI

 

Verjetno so nam vsem poznani sledeči stavki:

 

»Ne jemlji stvari tako osebno.«;

»Ne sekiraj se.«;

»Ne jemlji si preveč k srcu.«

»Vse se bo izšlo tako kot se mora.«

»Moraš se sprostiti.«

Ipd..

 

Ti vselej dobronamerni napotki, katerih namen je obvarovati posameznika pred pretirano čustveno vpletenostjo v zadevi, v kateri je posameznik očitno že tako čustveno pretirano vpleten, seveda praviloma padejo na neplodna tla. Lahko bi celo rekli, da so škodljivi, saj pripomorejo k oblikovanju črno-belega mišljenja, pri katerem stvari so, ali pa niso, v redu. S tem se zapira pot raziskovanju in razjasnitvi globljih razlogov za doživljanje stiske.

Najsi gre za hitro bližajoči se rok oddaje projekta, sodelavca/ko z nerazumnimi pričakovanji, preobsežen obseg dela, ali karkoli stres vzbujajočega, se vselej velja vprašati, zakaj določena situacija v nas vzbuja negativni stres namesto pozitivnega. Zakaj nas kontakt z določeno osebo tako čustveno razvname, da morda že nekaj minutno srečanje v nas sproži večdnevno preokupacijo s to osebo. Ljudska modrost pravi (ali pa morda kak avtor, čigar imena se trenutno ne spomnim): »Ko srečaš dobrega človeka, ga pozdravi. Ko srečaš slabega, se vprašaj, kaj je s tabo.«

Zahteve delovnih mest, pričakovanja nadrejenih in morebitne pritožbe podrejenih vse prepogosto avtomatsko razumemo kot direktne povzročitelje kroničnega stresa, pri tem pa svojo vlogo, kot ključni sestavni element te enačbe, kaj radi zanemarimo. Na stresne okoliščine vselej ne moremo vplivati, a v kolikor nam ob soočanju z njimi uspe pozornost usmeriti nase in se posvetiti boljšemu razumevanju stisko, ki jo doživljamo, se preko tega vsaj delno razbremenimo do te mere, da znotraj sebe vzpostavimo manevrski prostor, v okviru katerega lahko oblikujemo najoptimalnejšo strategijo soočanja z obstoječo situacijo. V kolikor vzpostavitev omenjenega manevrskega prostora v nas sproži še izrazitejšo stisko, pa je pomoč psihoterapevta morda res potrebna.

 

 

Iztok Zver

iztok.zver@psihoterapijacenter.si;

http://www.psihoterapijacenter.si/;