Ob novem šolskem letu

Približuje se začetek novega, drugačnega šolskega leta, za katerega nihče zares ne ve, kaj bo
prineslo. V zraku visijo različne možnosti in scenariji za ravnanje v primerih povečanega števila
okuženih staršev in otrok, vsi skupaj pa se moramo nekako »pripraviti« na neznano, ki s seboj
mnogokrat prinaša strah in nelagodje, povezana z negotovostjo ter nemočjo. Večina si nas želi
stabilnega, gotovega, predvidljivega in s tem predvsem varnega okolja, kar pa je v »korona« času
težko dosegljivo. Veliko število avtorjev in strokovnjakov iz različnih področij se je že razpisalo
o šoli, šolskem sistemu in izobraževanju na splošno, zato se sam tokrat ne bi direktno lotil večno
aktualne in pereče tematike šolstva, temveč bi raje nagovoril mesta, kjer se stikajo šolstvo,
družina in širša družba.
Vsak otrok pride na ta svet z veliko željo po spoznavanju okolja, ki ga obdaja. Ta svet je velik,
poln čudes in nevarnosti, največ pa o njem vedo najpomembnejše, največje in najpametnejše
osebe v njegovem življenju - starši in njegovi ostali skrbniki. Učenje o svetu je čudovit proces,
močno povezan z okoljem, v katerem otrok odrašča. Ta prvotna želja po učenju o svetu je
namreč prepogosto ustavljena, ko otrok nima dovolj časa za samostojno raziskovanje mokrih in
blatnih luž, ko so njegovi »zakaji« vedno ustavljeni, ker sta starša utrujena, ko je njegov glavni
vzgojitelj mobitel in seveda tudi bolj nasilne oblike, ko se otrok nauči biti neviden, da mu le ne
bo treba prenašati vpitja, pretepanja, zmerjanja in ostalih oblik nasilja. Če je pri zadnjih načinih
takšno ravnanje staršev vedno nedopustno, pri prvih, milejših oblikah, govorim o pomembnosti
časa, ki je namenjeno takšnemu raziskovanju, seveda pa vsaka otrokova ideja zaradi različnih
razlogov ne more biti zadovoljena. Pomembno se mi zdi tako poslušanje in upoštevanje
otrokovega glasu (seveda primerno njegovi zrelosti, nikakor kot prelaganje starševske
odgovornosti na otroka) ter tudi postavljanje meja. Meje, ki so namenjene varnemu raziskovanju
sveta in prilagajanju na življenje, postavljajo odrasli, meje znotraj teh varnih okvirjev pa je
smiselno prepustiti otrokom in jih tudi soustvarjati skupaj z njimi, saj bodo le s tem uspeli
zadržati njih same, njihove želje in potrebe ter se učili sodelovanja in empatije. Mogoče bodo
tako v odrasli dobi vedeli kaj notranje potrebujejo ob hkratnem zavedanju, da so v njihovi bližini
tudi drugi ljudje, ki niso le sredstva za dosego njihovih ciljev.
Iz zapisanega lahko vidimo pomembnost učenja iz izkušenj, temelja, na katerem stoji razvoj
vsakega posameznika in se ob prepogostem učenju o nečem (kar nam govorijo starši, učitelji,
sorodniki …) ter ustavljanju naravne radovednosti izgubi oz. se nalagajo le slabe izkušnje (dobre
pa ob prepogostih slabih enostavno spregledamo). Izkustveno učenje je prepleteno s čustveno
komponento, kar omogoča hitrejše in trajnejše učenje. Pri tem si lahko predstavljamo majhnega
Štefana, fantička, ki se šele uči premikati v prostoru. Na začetku se plazi v »rikverc« in pri tem
seveda težko nadzoruje svojo pot, ki se neizbežno ustavi ob prvi steni. A si naš Štefan vseeno
želi nadaljevati pot, poskusi enkrat, poskusi dvakrat, obakrat neuspešno. V nekem trenutku pa
ugotovi, da se lahko premakne tudi v drugo smer in si s tem omogoči pot do igrače, ki je ujela
njegovo zanimanje. Lahko si predstavljamo frustracijo, jezo in nelagodje našega raziskovalca, ko
mu pot zapre velika ovira in neskončno veselje, ponos, ko mu uspe najti drugo pot. S tem in
podobnimi, čustveno napornimi dogodki se otrok nauči plaziti, spretnosti, ki mu bo omogočila
hojo in jo bo lahko uporabljal vse dokler bo dovolil otroku v njemu, da se priplazi na površje.

Za konec pa še en pomemben del vsakega življenja, sedanjost. Ne glede na okoliščine, ki nam jih
bo prineslo novo šolsko leto in na katere nimamo vpliva, ohranimo v spominu pomembnost
trenutnega življenja. Kljub težavnosti in strahu, kaj bomo našli v sebi, poskušajmo ohraniti stik
sami s seboj, da bomo lahko kasneje v stiku tudi drug z drugim.