Odvisnost od odnosov

 Vloga psihoterapije pri zdravljenju odvisnosti od odnosov

 

Odvisnosti je mnogo in poleg najbolj očitnih, kot sta alkoholizem in odvisnost od drog, so nam v sodobnem svetu vse bolj poznane tudi odvisnost od hrane, pornografije, tablet, računalniških igric idr. Manj poznana pa nam je odvisnost od odnosov – mogoče tudi zato, ker je v naši družbi tako splošno razširjena in v njej prepoznavamo predvsem pozitivne vidike, kot sta nesebičnost in predana skrb za drugega človeka. Konec koncev skupnost preživi ravno zato, ker znamo svoje dobrine nesebično deliti znotraj družine, v soseščini in tudi širše.

 

V psihoterapiji ugotavljamo, da postane skrb za drugega človeka problematična, kadar  temelji – tako kot vse odvisnosti – na globokem, večinoma nezavednem občutku notranje praznine in nezadostnosti. Ko nimamo več nadzora nad svojim vedenjem, ko je skrb za drugega odraslega (kot je naš parter, starši ali prijatelji) avtomatična in brez razmisleka o sebi in o tem, kaj ta skrb od nas zahteva, govorimo o osebnostni motnji. Psihoterapevtsko zdravljenje zahteva ozaveščanje svoje notranje praznine in predan trud v smeri enakomerne skrbi zase in za drugega.

 

Strokovna psihoterapevtska literatura* navaja pet glavnih simptomov, ki nam zrcalijo odvisnost od odnosov:  

 

1) Težave v doživljanju prave mere samozavesti. Samozavest je notranji občutek, ki nam pove, koliko smo vredni kot oseba. Gradimo si jo v otroštvu na podlagi vedénja in sporočil, ki smo jih prejeli od naših staršev in drugih nam pomembnih oseb.

Od odnosov odvisni ljudje, ki imajo težave s pravo mero samozavesti, v psihoterapiji poročajo, da so bili deležni poniževalnih sporočil ali pa se je od njih preveč pričakovalo in so doživljali neuspeh, ker niso mogli izpolniti (nerealnih) zahtev svojih staršev. Psihoterapevt jim s svojim znanjem in vzpodbudo pomaga, da si gradijo pozitivno samopodobo na podlagi realnih situacij.

 

2) Težave v postavljanju zdravih mej. Zdrave meje so potrebne za ohranjanje osebnostne integritete. Z njimi ločujemo sebe od drugega človeka, svoje misli in čustva od misli in čustev drugih ljudi.

Od odnosov odvisni ljudje teh mej v sebi nimajo postavljenih, zato so lahke žrtve zlorab in neupoštevanja. Psihoterapevt jim lahko pomaga in jih vzpodbuja, da se učijo ločevati sebe od drugega človeka in upoštevati svoje mnenje. Skupne točke in dejavnosti potem dosegamo s pogovori in kompromisom, in ne z zlivanjem z drugimi.

 

3) Težave v prepoznavanju svojega pristnega jaza. Od odnosov odvisni ljudje se običajno ne vprašajo 'Kdo sem?' in če jim to vprašanje zastavi nekdo drug, npr. psihoterapevt, nanj ne znajo odgovoriti, ker je njihova pozornost nenehno usmerjena v drugega človeka. V sebi zaznavajo predvsem kaos ali pa si o svojem pristnem jazu ne upajo spregovoriti, da ne bi bili zavrnjeni.

Izkušnje kažejo, da je psihoterapija najbolj uspešen proces zdravljenja odvisnosti od odnosov. V njem se človek pričenja zavedati svojih pristnih potreb in odgovornosti, brez strahu, da bo doživel sodbo ali zavračanje. Preprosta vaja, s katero krepimo zavedanje svojega pristnega jaza, je ta, da si vsak večer vzamemo 20 minut tišine za zbran pregled dogodkov dneva. Pri tem smo pozorni nase –  kaj smo naredili, rekli, čutili, mislili, doživljali.

 

4) Težave v zadovoljevanju svojih zrelih odraslih potreb in želja. Vsak človek ima potrebe – fizične, psihične in duhovne – ki morajo biti zadovoljene, saj so pomembne za preživetje. Medtem ko morajo biti otrokove potrebe prepoznane in zadovoljene s strani staršev, mora odrasel človek zanje poskrbeti sam. To pomeni, da se jih mora zavedati in se učiti imeti z drugimi ljudmi dovolj dobre odnose, da mu bodo v pomoč, kadar jih bo potreboval.

Od odnosov odvisni ljudje imajo težave z zadovoljevanjem svojih odraslih potreb. V psihoterapiji ugotavljajo, kako pogosto se ne zavedajo njihove legitimnosti, in poročajo, da jih je sram potrebovati drugega človeka, da jim nudi pozornost in sprejemanje. S pomočjo psihoterapevta in njegovega strokovnega znanja pa se učijo razlikovati tudi med potrebami in osebnimi željami.

 

5) Težave z reguliranjem svojega doživljanja in izražanja. Kadar opazujemo odraslega človeka, ki je zadovoljen s svojim življenjem, vidimo, da zna razmišljati na prizemljen način, da vidi dogodke v njihovem kontekstu, da se ne zapleta v čustvena dogajanja, ki bi ga izčrpavala, ter da je njegovo vedenje in delovanje premišljeno in z nekim višjim namenom. Tak človek najpogosteje izbira srednjo pot, ker se zaveda, da je odnosno zdrava in vključujoča.

Od odnosov odvisni ljudje srednje poti ne zmorejo. V psihoterapiji ugotavljamo, da imajo za seboj travmo zlorabe, ki je vedno na čustveni ravni, včasih pa tudi na fizični in seksualni. Travma je podlaga za vse zgoraj naštete težave in tudi za težave z reguliranjem svojega doživljanja in izražanja, ki gre običajno v ekstreme: črno-belo razmišljanje, čustvena gugalnica iz ene skrajnosti v drugo in ekstremno vedenje. S psihoterapevtovo pomočjo se ljudje učijo razumevanja svojih težav na konstruktiven način ter iščejo bolj osrečujočo raven svojega doživljanja in izražanja.

 

O psihoterapiji

 

Psihoterapija je relativno mlada disciplina, ki se, kot pove že ime, posveča zdravljenju človekove psihe oz. duše. Od svojih sorodnic psihiatrije in psihologije se razlikuje po tem, da ne zdravi medikamentozno, ampak s pogovorom, in da po uvodnem diagnosticiranju človekovih težav nadaljuje z zdravljenjem s psihoterapevtskimi metodami, ki so znanstveno potrjene in dokazano pripomorejo k spremembi na bolje. Psihoterapevt je strokovna oseba, ki se je tekom večletnega izobraževanja usposobila za te vrste pomoči sočloveku – na podlagi teoretičnega znanja, osebne psihoterapevtske izkušnje in dela s klienti pod supervizijo. Psihoterapevt pa mora biti tudi osebnostno zrel človek, zavezan etičnemu kodeksu in lastni psihohigieni.

 

- - -   *   - - -

 

Avtor: Romana Kress

Vir:

* Mellody P. (2003). Facing Codependence. NY: HarperOne.