Realitetna terapija (RT)

Realitetna psihoterapija temelji na Psihologiji teorije izbire (TI), ki jo je zasnoval ameriški psiholog in psihiater dr. William Glasser. Osnoval jo je na hipotezi, da vse težave izhajajo iz dalj časa trajajočih nezadovoljujočih odnosov. Odnosu v TI pripisujemo velik pomen, ker ga razumemo kot naše (celostno) vedenje; ob tebi se odločam in izbiram z namenom zadovoljitve svojih osnovnih psiholoških potreb v odnosu. S petimi potrebami se že rodimo in smo celo življenje notranje motivirani, da jih poskušamo zadovoljiti na način, kot ga zmoremo. Včasih je ta način za nas škodljiv, saj v svoji kreativnosti začnemo depresirati, razvijemo psihosomatske motnje, odvisnosti ter druga boleča čustva, občutke in delujemo na način, ki nam ni v korist.

V psihoterapevtskem procesu se srečamo z našimi osnovnimi prepričanji, s katerimi zaznavamo sebe in okolico in jih preoblikujemo v take, s katerimi bomo izbirali bolj učinkovita vedenja v odnosih z drugimi in s samim sabo. Vedenje razumemo vedno kot celostno vedenje, ki ga sestavljajo štirje neločljivi deli (dejavnost, razmišljanje, čutenje in fiziologija telesa). Zato je pomembno, da v procesu pridemo v stik z vsemi štirimi.

Psihoterapevt izhaja iz zavedanja, da so okoliščine in vedenja drugih za nas le informacija in ne prisila. Ljudje nismo stroji, ki jih programirajo drugi, nismo posledica vedenja drugih, ampak se sami odločamo. V naši moči je, da stalno iščemo načine, kako izraziti sebe, poskrbeti zase ob drugem in ostati povezan z njim oz. s samim sabo. Ko klient opušča staro, neuspešno vedenje, mu terapevt stoji ob strani in ga podpira v iskanju uspešnejšega.