Sistemska družinska psihoterapija (SDP)

Sistemska družinska terapija je bila od petdesetih do sedemdesetih let prejšnjega stoletja ime za skupino družinskoterapevtskih pristopov, ki so jih ob metodoloških in teoretičnih razlikah povezovale skupne temeljne ideje o družinah in tem, kako jim pomagati pri doseganju želenih sprememb. Te skupne ideje ali konceptualna izhodišča bi lahko imenovali sistemski koncepti.

Na podlagi teh konceptov se je v osemdesetih letih področje dela razširilo tudi na terapijo s posamezniki, pari in skupinami, kar je privedlo do razvoja novih konceptov in teorij. Tako se glede na spremenjene in dopolnjene sistemske teorije in prakse vedno bolj uveljavlja ime sistemska psihoterapija.

Sistemska psihoterapija je močno pripomogla k razvoju psihoterapije: razvila je nove modele terapevtske prakse in vplivala na novo držo (naravnanost) terapevtov do klientov. V zadnjih petindvajsetih letih se je sistemski pristop razširil po vsem svetu. Na številnih področjih psihosocialne pomoči, na primer tako v okviru ambulantne pomoči kot tudi stacionarne obravnave, je postal del standarda. Omenimo pet prednosti sistemske psihoterapije, ki so pripomogle k evoluciji psihoterapevtske prakse in psihosocialne pomoči:

  • vključevanje klientovih pomembnih bližnjih v obravnavo,
  • upoštevanje in vključevanje socialnega konteksta,
  • usmerjenost k virom,
  • odprtost in dostopnost za kliente z različnimi pričakovanji,
  • premik poudarka od patogeneze k salutogenezi in salutodinamiki.

 Metode in tehnike sistemske psihoterapije so razširjene v vsem razvitem svetu in se uporabljajo pri kliničnem, socialnem in pedagoškem delu ter na področju urejanja medsebojnih odnosov v delovnem okolju. Razlike so v ravni osredotočanja, pristopu k terapiji in metodologiji. Izoblikovale so se različne tehnike dela in različni settingi, ki so primerni za delo z različnimi simptomi (psihoza, motnje hranjenja, depresija itn.).