Transpersonalna psihoterapija (TP)

Transpersonalna psihoterapija se je začela razvijati v 60ih letih prejšnjega stoletja na podlagi potrebe, da se v psihološko obravnavo klienta vključi tudi duhovna dimenzija. Je integrativne narave in temelji na teoretičnih konceptih analitičnih (predvsem C.G. Jung) in humanističnih šol. Budistična psihologija pa dodaja poudarek na zavedanju in razumevanju identitete oz. prepoznavanju, s katerim psihičnim delom se identificiramo v danem trenutku.

Psihoterapevtske obravnave so vnaprej določena redna tedenska srečanja in trajajo 50 minut. V celoti so posvečena psihološkim vsebinam, ki jih prinese klient in iskanju njemu smiselnega razumevanja le-teh. Psihoterapevtski odnos, za katerega je odgovoren terapevt, je za psihološko zdravljenje ključnega pomena in mora biti stabilen, varen in empatičen - kajti le takšen je vreden zaupanja in drže, ki jo bo klient tekom procesa ponotranjil.

V transpersonalni psihoterapiji so sanje in druge oblike dialoga z nezavednim sprejete na spoštljiv način. Psihoterapevt vzpodbuja klienta, da se svojih težav ne sramuje, ampak zavzame do njih objektiven pogled in razumevanje, da skupaj z njimi tvori psihično celoto. Človekova psiha vsebuje dimenzijo modrosti, ki jo po Jungu imenujemo Sebstvo, in predstavlja glavni motivacijski in koordinacijski princip, ki organizira vse druge. Transpersonalna psihoterapija je torej dolgoročen proces, ki od klienta zahteva sposobnost samo-opazovanja, refleksije in predvsem predanost svojemu psihičnemu doživljanju.